December 2021
Pred leti so mi pripovedovali o ljubljanskem fantu, ki je – tam nekje ob koncu šestdesetih
let in na začetku sedemdesetih – govoril kot hipi, hodil kot hipi, čustvoval
kot hipi, sanjaril kot hipi in plesal kot hipi, kar pa naj vas nikar ne zavede: fant je
bil res hipi. Vsak dan. Vsak trenutek. In seveda – obseden je bil z Indijo, hipijevsko
utopijo. Hotel je tja. Na vsak način. Če ne bo šel tja, ne bo izpolnjen. Hipi, ki ne gre nikoli v
Indijo, ni hipi!
Tedaj si zlahka prišel do Indije – lahko si štopal, tako da s transportom nisi imel stroškov, v
Indiji pa je bilo življenje poceni. Hipi si je Indijo lahko privoščil. Ironija je bila le v tem, da ta
fant – hipi od glave do peta – ni nikoli prišel do Indije. Bal se je igle. Pred potovanjem tja pa
si se moral tedaj obvezno cepiti, ker so tam razsajale nekatere nalezljive bolezni. Brez tega ni
šlo. Pogoj C. V osemdesetih letih, ko smo ga gledali na ljubljanskih ulicah, je bil še vedno v
hipijevski opremi, še vedno ni bil v Indiji, še vedno se je bal igle. Nikoli ni prišel do cilja – do
utopije, mitske, rajske dežele, ki bi ga dokončno osvobodila.
Ta hipi spominja na sodobno Slovenijo, ki se noče cepiti in zato ne more in ne more do cilja
– ne more se osvoboditi. Nenehno nam govorijo, kaj vse bi lahko počeli, če bi bili precepljeni.
Tam, na drugi strani, nas čaka raj, izpolnitev vseh naših hrepenenj, hotenj in sanjarjenj,
dežela neštetih možnosti – ja, jebena Indija 2.0. A dokler se ne cepimo, ne bo nič. Pot do tja
bo dolga, mučna, utrudljiva, polna nestrpnosti, nevšečnosti in zoprnij.
In ta Slovenija spominja na Wernerja Herzoga, slovitega nemškega režiserja (Fitzcarraldo,
Kaspar Hauser, Nosferatu ipd.), ki je leta 1974 izvedel, da je Lotte Eisner, njegova mentorica
(filmska publicistka), v Parizu hudo zbolela in da bo verjetno umrla, zato je sklenil, da 23.
novembra – sredi poznojesenskega, že skoraj zimskega mraza – odpešači od Münchna do
Pariza, »trdno prepričan, da bo Lotte Eisner ostala pri življenju, če bom do nje pripešačil«.
Zgrabil je škornje, jopič, kompas in taborniško vrečo – in odšel.
V knjigi O hoji v ledu, ki je – v prevodu Miriam Drev – nedavno izšla tudi pri nas, je popisal
to dolgo, mučno, utrudljivo pešačenje, polno nevšečnosti, zoprnij, snega, blata, žuljev, zatečenosti
in osamljenosti. Oh, in dežja. »Od dežja lahko človek oslepi.« Hodi dneve in noči. V
ledu. Ko ugrizne v sendvič, odgrizne tudi kos šala.
K Lotte Eisner pride 14. decembra, toda ta dan v knjigi zavzame le pol strani, le nekaj stavkov
– pri Lotte Eisner se ne zgodi nič velikega. Vse veliko se je zgodilo med potjo – med potovanjem
proti cilju, ko je bil sam s sabo. »Odprite okno,« ji reče. »Od zadnjih dni dalje znam
leteti.« Lotte Eisner je preživela.
Tudi nam se utegne vse največje in najboljše zgoditi med potjo proti cilju, medtem ko bo
sam cilj – tisti raj, ki nas čaka, če bomo pridni – verjetno popoln antiklimaks. Politika je namreč
ta raj tako ponižala in razvrednotila, da se ljudem tja prav nič ne mudi. Raj je socialno,
mentalno in kulturno tako oklestila in osiromašila, da nikogar več ne motivira. Zato ljudje
raje ostajajo na poti.
Tisti hipi v Indijo ni šel niti kasneje, ko cepljenje ni bilo več potrebno. Med to svojo dolgo,
mučno, utrudljivo potjo v Indijo je izgubil potrebo po Indiji. Morda je tudi zaslutil, da bo Indija
po vsem tem pričakovanju, sanjarjenju, fantaziranju in hrepenenju bolj ko ne antiklimaks.
Lotte Eisner je živela še devet let. Potem pa je Herzoga prosila, naj svoj urok prekliče. In
ga je.
Marcel Štefančič Jr.
Pred leti so mi pripovedovali o ljubljanskem fantu, ki je – tam nekje ob koncu šestdesetih
let in na začetku sedemdesetih – govoril kot hipi, hodil kot hipi, čustvoval
kot hipi, sanjaril kot hipi in plesal kot hipi, kar pa naj vas nikar ne zavede: fant je
bil res hipi. Vsak dan. Vsak trenutek. In seveda – obseden je bil z Indijo, hipijevsko
utopijo. Hotel je tja. Na vsak način. Če ne bo šel tja, ne bo izpolnjen. Hipi, ki ne gre nikoli v
Indijo, ni hipi!
Tedaj si zlahka prišel do Indije – lahko si štopal, tako da s transportom nisi imel stroškov, v
Indiji pa je bilo življenje poceni. Hipi si je Indijo lahko privoščil. Ironija je bila le v tem, da ta
fant – hipi od glave do peta – ni nikoli prišel do Indije. Bal se je igle. Pred potovanjem tja pa
si se moral tedaj obvezno cepiti, ker so tam razsajale nekatere nalezljive bolezni. Brez tega ni
šlo. Pogoj C. V osemdesetih letih, ko smo ga gledali na ljubljanskih ulicah, je bil še vedno v
hipijevski opremi, še vedno ni bil v Indiji, še vedno se je bal igle. Nikoli ni prišel do cilja – do
utopije, mitske, rajske dežele, ki bi ga dokončno osvobodila.
Ta hipi spominja na sodobno Slovenijo, ki se noče cepiti in zato ne more in ne more do cilja
– ne more se osvoboditi. Nenehno nam govorijo, kaj vse bi lahko počeli, če bi bili precepljeni.
Tam, na drugi strani, nas čaka raj, izpolnitev vseh naših hrepenenj, hotenj in sanjarjenj,
dežela neštetih možnosti – ja, jebena Indija 2.0. A dokler se ne cepimo, ne bo nič. Pot do tja
bo dolga, mučna, utrudljiva, polna nestrpnosti, nevšečnosti in zoprnij.
In ta Slovenija spominja na Wernerja Herzoga, slovitega nemškega režiserja (Fitzcarraldo,
Kaspar Hauser, Nosferatu ipd.), ki je leta 1974 izvedel, da je Lotte Eisner, njegova mentorica
(filmska publicistka), v Parizu hudo zbolela in da bo verjetno umrla, zato je sklenil, da 23.
novembra – sredi poznojesenskega, že skoraj zimskega mraza – odpešači od Münchna do
Pariza, »trdno prepričan, da bo Lotte Eisner ostala pri življenju, če bom do nje pripešačil«.
Zgrabil je škornje, jopič, kompas in taborniško vrečo – in odšel.
V knjigi O hoji v ledu, ki je – v prevodu Miriam Drev – nedavno izšla tudi pri nas, je popisal
to dolgo, mučno, utrudljivo pešačenje, polno nevšečnosti, zoprnij, snega, blata, žuljev, zatečenosti
in osamljenosti. Oh, in dežja. »Od dežja lahko človek oslepi.« Hodi dneve in noči. V
ledu. Ko ugrizne v sendvič, odgrizne tudi kos šala.
K Lotte Eisner pride 14. decembra, toda ta dan v knjigi zavzame le pol strani, le nekaj stavkov
– pri Lotte Eisner se ne zgodi nič velikega. Vse veliko se je zgodilo med potjo – med potovanjem
proti cilju, ko je bil sam s sabo. »Odprite okno,« ji reče. »Od zadnjih dni dalje znam
leteti.« Lotte Eisner je preživela.
Tudi nam se utegne vse največje in najboljše zgoditi med potjo proti cilju, medtem ko bo
sam cilj – tisti raj, ki nas čaka, če bomo pridni – verjetno popoln antiklimaks. Politika je namreč
ta raj tako ponižala in razvrednotila, da se ljudem tja prav nič ne mudi. Raj je socialno,
mentalno in kulturno tako oklestila in osiromašila, da nikogar več ne motivira. Zato ljudje
raje ostajajo na poti.
Tisti hipi v Indijo ni šel niti kasneje, ko cepljenje ni bilo več potrebno. Med to svojo dolgo,
mučno, utrudljivo potjo v Indijo je izgubil potrebo po Indiji. Morda je tudi zaslutil, da bo Indija
po vsem tem pričakovanju, sanjarjenju, fantaziranju in hrepenenju bolj ko ne antiklimaks.
Lotte Eisner je živela še devet let. Potem pa je Herzoga prosila, naj svoj urok prekliče. In
ga je.
Marcel Štefančič Jr.